25 лет после убийства боксера Зорана Николича: семья требует правды о мафиозном деле

Kdor je poznal mladega Borovničana Zorana Nikolića, je vedel za njegovo največjo strast – boks. Mišičasti fant je redno treniral, bil je odličen športnik in celo mladinski državni prvak v supertežki kategoriji. Nekoč si je želel postati policist, potem si je premislil. Izučil se je za električarja. Ko nas je ta 25-letnik pred natanko 25 leti zapustil, je bil redno zaposlen in ves čas je obiskoval boksarske treninge. Njegova smrt pa še vedno sodi v svet nerešenih umorov. Po tragediji je njegov oče za Slovenske novice povedal: »Našega Zorana so omenjali v zvezi z različnimi kriminalnimi dogodki in tako umazali njegovo ime.« Toda dejstvo je bilo, da je bilo o sinu res slišati, da naj bi bil pomembna riba v podzemlju. Znašel se je tudi med osumljenimi preprodajalci mamil, ki so jih aprila 2000 aretirali na slovenski obali. Tožilstvo je v tej priporni zadevi najavljalo sodni megaproces, ki se je 10 mesecev pozneje tudi začel, a izplen organov pregona je bil zelo klavrn. Le šest obtoženih je bilo obsojenih na ječo, pet na pogojko, proti trem pa so obtožnico umaknili. Nikolića, ki so ga še pred koncem sojenja izpustili iz pripora, na tistem sojenju sicer niso uvrščali med pomembnejše člene kriminalne združbe, v vse skupaj pa je bil po prepričanju očeta vpleten le zato, ker je pač poznal nekatere od soobtoženih. In potem je 2. avgusta 2001 postal žrtev hladnokrvnih in očitno plačanih likvidatorjev. Okrog 22. ure je skupaj z boksarskim kolegom Nenadom C. zapuščal trening v ljubljanski Hali Tivoli in se v temi napotil proti avtomobilu na parkirišču ob tivolskem bazenu. Zoran je sedel v golfa, medtem pa je Nenad segel po pijači, ki jo je imel v svojem avtu. V tistem – tako je ta pripovedoval pozneje – je počilo avtomobilsko steklo, nobenih strelov ni bilo slišati. Nato je večkrat pritajeno počilo, kar pomeni, da sta storilca zagotovo imela orožje z dušilcem zvoka. Slišati je bilo le žvenketanje sesutega stekla, na sedežu pa je mrtev obsedel Zoran. Zaradi nenavadnih zvokov se je Nenad zdrznil in dvignil pogled. Pri prijateljevem avtomobilu je zagledal zamaskirana neznanca z orožjem v rokah. Prestrašil se je, še najbolj, ko je eden od napadalcev uperil pištolo vanj in zavpil: »Izgini!« Očitno ni bil njuna tarča in dovolila sta mu, da se odpelje. Tudi Zoranova morilca sta kmalu izpuhtela iz Tivolija. Nenad je takoj obvestil policiste in stekla je intenzivna kriminalistična preiskava. Preiskovalci so imeli Nenadovo informacijo, da sta bila torej likvidatorja zamaskirana, eden je imel na glavo poveznjeno tudi bejzbolsko kapo, a to je bilo v glavnem tudi vse. Oprijemljivih dokazov na kraju zločina ni bilo, za osumljencema pa so se za vselej izgubile sledi. »Ne vem, kaj bi rekel, toda našega Zorana so zagotovo ubili plačani storilci. Prepričan sem, da ni bil vpleten v kriminalne posle. Ne zanikam, da je poznal nekatere fante s koprskega procesa. Toda ni bil nasilen, imel je službo in treniral je boks. Res mi ni jasno, kdo se ga je hotel znebiti,« je oče povedal po sinovi smrti. Tudi v prvih policijskih obvestilih niso poročali, da bi jim bilo kaj znano o tem, da naj bi bil Nikolić vpleten v kriminalne posle, o koprskem procesu pa niso poročali. V času umora namreč tisto sojenje še ni bilo končano, toda tako on kot starši so zaradi trhlih dokazov pričakovali oprostilno sodbo. Na zatožni klopi naj bi namreč pristal le zato, ker se je v predkazenskem postopku znašel v prisluhih telefonom, ko se je torej nič hudega sluteč pogovarjal z osumljenimi znanci. 25 let po mafijski likvidaciji sredi Ljubljane odgovorov ni, od vsega začetka so le vprašanja. Je bil umor kljub vsemu povezan s koprskim procesom? So se Zorana znebili, da ne bi morda preveč izblebetal? Celo namigovanja so se pojavila, da so ga pospravili zato, ker naj bi sodeloval s policijo. Tudi Zoranova sestra je po njegovi smrti odločno zavračala sume o vpletenosti v mamilarske posle. »Nekje so pisali, da naj bi bil velika riba. To je natolcevanje, kar vedo vsi, ki so ga poznali. To, kar se je zgodilo, je grozljivo, prava katastrofa, drugih pa se tako in tako ne dotika; čeprav Zorana ni več, si želimo izvedeti resnico. In čakamo, da kdo opere njegovo ime.« So Zorana Nikolića usmrtili ciljno po naročilu ali je bil celo napačna tarča? Morilca izdal JFK Smrt Zorana Nikolića ni bil edini dosedanji umor v ljubljanskem Tivoliju. Desetega junija 1967 se je 19-letna Nada Abruč iz domače Radovljice odpravila v Ljubljano. Tam je imela prijateljico, pri kateri je prespala, če jo je zaneslo v glavno mesto, kjer se je šolala tudi njena mlajša sestra. Nada je zvečer nameravala na mladinski ples v dvorano Tivoli in s sestro sta bili dogovorjeni, da se dobita pred vhodom. Toda v parku so našli njeno truplo, bila je posiljena in zadavljena. Preiskovalci so izvedeli, da je Nada dobila v dar prstan z vdelanim zlatnikom s podobo nekdanjega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki pa je izginil z njenih prstov. Policisti so prijeli svojega starega znanca Jurija Krmca in pri njem našli Nadin prstan. Obsojen je bil na 15 let zapora, na Dobu pa je storil samomor.