Словенские дизайнеры о трудностях превращения прототипов в успешный мебельный бизнес

O tem, kako nastajajo oblikovalski izdelki, kaj vse je potrebno, da prototip postane izdelek, in zakaj je od oblikovanja pohištva v Sloveniji težko živeti, so v našem podkast studiu spregovorili oblikovalci Tina Rugelj, Jan Barič in Nuša Jelenec. Ljubezen do materiala in raziskovanje oblike Vsakega od sogovornikov je poklicna pot do oblikovanja pohištva pripeljala po drugi poti. Jan Barič je z lesom začel delati že kot otrok v dedkovi delavnici, nato je študiral arhitekturo. Pohištvo je začel oblikovati po koncu fakultete, ko se je preselil in potreboval kose za opremo doma. V nasprotju z denarjem za nakup pohištva je imel namreč na voljo material in orodje, zato je začel oblikovati kose po lastnih potrebah in željah. Ker je na začetku karierne poti deloval na področju urbanizma, na oblikovanje pohištva gleda tudi iz te perspektive. Pri oblikovanju urbane klopi denimo ne razmišlja zgolj o njenem videzu, ampak tudi o tem, kako bo vplivala na uporabo prostora – ali bo namenjena sedenju, druženju ali usmerjanju pogledov. Nuša Jelenec je študirala industrijsko oblikovanje, pri njenem kreativnem procesu pa je ključni element material. Pri svojem projektu »Toasted« namreč uporablja odpadno oziroma reciklirano plastiko. Skupaj s kolegico sta razvili način izdelave plošč iz odpadne plastike, iz katerih nato nastajajo izdelki in pohištvo, ki jih je mogoče po uporabi ponovno reciklirati. Pri izdelkih, ki jih načrtuje za določene interierje, izhaja iz prostora samega, pri lastnih projektih iz reciklirane plastike pa jo bolj kot prostor, v katerega bo kos umeščen, zanimajo lastnosti materiala, orodja in omejitve proizvodnje. Tina Rugelj izhaja iz arhitekturne projektive, pri oblikovanju pohištva pa jo najbolj privlači delo v merilu 1: 1. Uživa v tem, da lahko prototip neposredno vidi, otipa in preveri ter tako hitro zazna njegove pomanjkljivosti, kar pri načrtovanju arhitekture ni mogoče. Pomemben del njenega oblikovalskega procesa je zato tudi raziskovanje tehničnih lastnosti materialov ter tehnologij in orodij, s katerimi jih je mogoče obdelovati. PREBERITE ŠE:  Moj betonski vrt: Gradbeni material z žametno površino Prototip je šele začetek Ideje naših sogovornikov se razvijajo na različne načine. Oblikovanje se lahko začne z reševanjem konkretnega problema, navdih pa iščejo tudi v naravi, življenjskih trenutkih ter materialu samem. Sogovorniki so si edini, da jim lastni projekti omogočajo največ kreativne svobode pri neposrednem izražanju. Pri projektih, pri katerih sodelujejo s podjetji, naročniki ali drugimi ustvarjalci, se hitro pojavijo omejitve. Pot od same ideje do izdelka je namreč dolga in zahtevna. Ideja, ki se zdi na papirju preprosta, lahko že pri izdelavi prvega prototipa pokaže številne težave. Seveda pa tehnološke ovire niso nujno nepremostljiva težava, včasih lahko oblikovalca prisilijo k iskanju novih rešitev ter ga tako vodijo do boljšega končnega izdelka. Med oblikovalci za najzahtevnejši pohištveni kos velja stol, saj je njegova estetska vrednost sekundarna ergonomiji. PREBERITE ŠE:  Kako živi mlada generacija kreativcev? Sogovorniki opozarjajo, da je pri razvoju izdelka treba hkrati razmišljati tudi o njegovi končni ceni, času izdelave, embalaži, načinu transporta ter možnostih sestavljanja. Pri oblikovanju pohištva ima po besedah sogovornikov pomembno vlogo tudi logistika. Težki izdelki so zahtevnejši in dražji za pošiljanje, zato lahko način izdelave – na primer možnost razstavljanja – pomembno vpliva na njihovo tržno uspešnost. Velik izziv za oblikovalce ostaja financiranje razvoja izdelkov, ki ga običajno krijejo iz svojih žepov. Sicer imajo na voljo tudi razpise, a ti zahtevajo veliko časovnega in tudi finančnega vložka. Še večja težava je količina dela, ki ni neposredno povezana z oblikovanjem. Oblikovalec je običajno tudi prodajalec, fotograf, skrbnik družabnih omrežij in računovodja. »Deset odstotkov časa gre za oblikovanje, devetdeset odstotkov pa za vse ostalo,« svojo izkušnjo slikovito povzame Nuša Jelenec. Majhnost slovenskega trga Beseda je tekla tudi o razlikah med procesom proizvodnje v Sloveniji in tujini. Nuša Jelenec je izkušnje pridobivala v Italiji in na Kitajskem, kjer je opazila drugačen odnos do tradicionalnih materialov in rokodelstva. Jan Barič opozarja, da tudi naročniki pogosto bolj cenijo ročno delo. Tudi izkušnje Tine Rugelj kažejo, da kakovosten izdelek ni nujno najuspešnejši na domačem trgu. Njeni vlaknocementni kosi vrtnega pohištva se namreč bolj uveljavljajo v Skandinaviji, Veliki Britaniji in Franciji, v svojem londonskem domu pa jih ima tudi slavna igralka Cate Blanchett. V Sloveniji je pot do finančno stabilnega posla zahtevna. Jan Barič se zaveda svoje sreče, da se lahko preživlja s svojim delom, a ga hkrati tarejo skrbi, povezane z rastočimi cenami materialov in storitev. Tina Rugelj ima srečo, da oblikovanje pohištva ni njen primarni vir prihodka, temveč ljubezenski projekt, ki se ga loti, ko se ji porodi odlična ideja. Nuša Jelenec pa omeni podatek, da je za preživetje blagovne znamke potrebnih dvajset prodajno uspešnih kosov, pri čemer ima le malo slovenskih oblikovalcev takšen portfelj. Slovenskemu oblikovanju torej idej vsekakor ne manjka, večji izziv je trnova pot, ki ideji sledi – pot do prototipa, proizvodnje, trga ter kupca, ki zna vrednost izdelka prepoznati. Celotno epizodo podkasta Deloindom najdete na vrhu tega prispevka.