Корские словенки Эва Хартманн: междугенерационная травма и поиск единой исторической памяти

Eva Hartmann je ena izmed protagonistk koroških Slovencev. Enaintridesetletna aktivna Slovenka se je rodila ob Klopinjskem jezeru in danes živi v Celovcu. Po poklicu je dvojezična učiteljica ljudske šole, trenutno pa je sodelavka Pedagoške visoke šole, kjer predava predvsem na temo manjšinskega šolstva in pripravlja doktorsko disertacijo. Hartmann je ob tem še podpredsednica Društva Peršman in se ukvarja tudi s kulturo spomina. Klepet z njo je potekal julija v Celovcu. Kaj vas je gnalo k intenzivnemu ukvarjanju s kulturo spomina? Izhajam iz mešanega zakona. Mama je z gorske kmetije v južnem Salzburgu, oče pa je koroški Slovenec iz Podjune, a se je v otroštvu preselil ob Klopinjsko jezero. Stare starše po očetovi strani so v času nacionalnega socializma izselili. Stari oče pa je bil kot aktivni slovenski kulturni delavec interniran v Dachauu. Mar gre za pevovodjo Valentina Hartmanna? Da: bil je zborovodja na Koroškem. V Dachauu je ustanovil zbor slovenskih ujetnikov. Pri nas doma je bila ta zgodba vedno prisotna. Kot otrok seveda ne dojameš vsega, smo pa hodili na kulturne prireditve in spominska obeležja. Spominjam se, da sem kot otrok poslušala zgoščenke moškega zbora in partizanske pesmi. Nekaj me je pritegnilo in tudi danes nekaj odzvanja v meni. Čutim moč glasbe in si predstavljam, da je dajala moč tudi ljudem v taborišču. Bila je oblika upora. Kdaj ste uzavestili to dediščino? Kot dijaki slovenske gimnazije v Celovcu smo bili zelo ozaveščeni. Obiskali smo na primer Mauthausen in vodnik je bil čisto iz sebe, kako dobro smo bili pripravljeni. Bili smo sami potomci in potomke pregnanih oziroma zasledovanih koroških slovenskih družin. S to popotnico danes s predsednikom Markusom Gönitzerjem vodite društvo Peršman in predstavljata prehod generacij pri kulturi spominjanja. Kako se spreminja pogled na zgodovino, ko živih prič skoraj ni več? Smo na prelomnici, saj čez nekaj let živih prič ne bo več. To vpliva na naše doživljanje zgodovine, saj se od teh dogodkov počutimo vse bolj oddaljene. Pri delu z mladino je zato vse težje vzpostaviti čustveno povezavo. Pri Peršmanu jo poskušamo graditi z različnimi mediji, predvsem videom in zvokom, da zgodovina ne ostane abstraktna. Omenjali ste svoja gimnazijska leta. Je bilo poglabljanje v to plat kolektivne zgodovine standard ali izjema? Takrat je bil standard. Veliko časa smo namenili zgodovini, obdelali smo obdobje druge svetovne vojne s poudarkom na zgodovini koroških Slovencev. Za slovensko gimnazijo je to jasno, na drugih šolah pa ta tema ni imela tako velike vloge. Zakaj? Mislim, da izhaja tudi iz občutka pripadnosti in želje po predelovanju travm. Sama svojih starih staršev nisem poznala, pa vendar čutim zelo močno povezanost z njimi. S prijateljico, obe potomki pregnanih družin, sva že v četrtem ali petem razredu pripravili referat na to temo. Bil je zelo čustven in ves razred je jokal. Govorite o predelovanju travm. Medgeneracijske travme še kako obstajajo, kar vam lahko potrdim na podlagi pedagoške in psihološke stroke. Stvari se predajajo naprej, čeprav niso bile vedno eksplicitno izrečene. Kaj pa današnji gimnazijci in gimnazijke? Za študente, ki prihajajo na Pedagoško visoko šolo, je to zgodovinsko obdobje pogosto le eno izmed številnih. Pri dvojezičnih študentih pa opažam precej večjo občutljivost in znanje; včasih se celo čudijo, da njihovi kolegi tega ne vedo. Pri Slovencih v Italiji se nekateri katoliško-liberalni krogi identificirajo z narodnoosvobodilnim bojem, medtem ko se bolj konservativni katoliki od njega ponekod distancirajo. Kako pa je z enotnim pogledom na zgodovino tukaj pri vas? Ne bi rekla, da je pogled enoten. Večina koroških Slovencev se istoveti z antifašističnim bojem in odporniškim gibanjem, bolj katoliško usmerjena skupina ljudi pa ima do tega večjo distanco. V tem sicer ne vidim protislovja, saj sta se v moji družini antifašizem in krščanstvo vedno prepletala. Mislim, da je ta simbioza med koroškimi Slovenci precej pogosta. Pri tistih, ki se tako odločno postavljajo proti partizanstvu, pa gre morda tudi za nepredelane družinske zgodbe. V zadnjih letih postaja čedalje bolj očitno, da Koroška, Slovenija in Italija niso predelale vprašanj kolaboracije in brezpogojnega obsojanja fašizma in nacizma. Kako je pri koroških Slovencih? O tem se veliko govori. V spominskem letu 2025 so se ta vprašanja na Koroškem spet pojavila. Razstava v Koroškem deželnem muzeju Hinschaun! Poglejmo! jih je zelo jasno in natančno razkrila. Diskusija o storilstvu, kolaboraciji in uporu ostaja do danes emocionalna. Razpravo je treba voditi na podlagi zgodovinskih dejstev. Hkrati pa mislim, da se ti konflikti še vedno prenašajo na mlajše generacije. Včasih bi si želela sicer bolj odprtega pogovora in manj predalčkanja. Sama pri sebi občutim, da me ljudje hitro dajo v predalček, ko slišijo moje ime in kraj rojstva, ker domnevajo, na kateri strani je moja družina. Ali je ta razdeljenost manjšine, ki izhaja iz zgodovinske interpretacije dogajanja, danes med mladimi še aktualna? Mladi se danes bolj svobodno odločajo, kaj jih zanima, in tega ne bi smeli pogojevati z družinskim ozadjem. Del njih je angažiran in politiziran, mnogi pa želijo ohranjati jezik in kulturo, ne da bi jih povezovali le s slovenstvom in ne da bi se tudi sami istovetili z njim, saj so v ospredju druga vprašanja. Katera? Govorimo o podnebnih spremembah ali o svetovnem dogajanju. Včasih se primerjam s kom, ki ne izvira iz slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Pogoji so podobni, tvoj osebni razvoj pa je vendarle drugačen. Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.