Словенский учитель, вошедший в топ-50 лучших педагогов мира, объяснил важность честности и креативного подхода к обучению

Dr. Uroš Ocepek ni učitelj, ki bi se zadovoljil s kredo, tablo in preverjenimi recepti. V razred je že prišel oblečen v Pikačuja, z dijaki je s pomočjo umetne inteligence napovedoval zmagovalca Evrovizije, svoje inovativne pristope pa je predstavljal tudi daleč zunaj slovenskih meja. Uvrstil se je med 24 najboljših učiteljev v Evropi in med 50 najboljših na svetu, a ob vseh priznanjih poudarja, da je bistvo njegovega poklica v znanju, vrednotah in odnosu do mladih. Z njim smo se pogovarjali o prvih šolskih dneh, o tem, zakaj je na začetku šolskega leta do dijakov namenoma strog in kaj na srce polaga učencem in učiteljem ob vstopu v novo šolsko leto. Kakšne spomine imate na prve septembrske dni in začetek šolskega leta? Vas je kaj stiskalo v želodcu? Spomnim se predvsem vznemirjenja prvega šolskega dne. Hodil sem na Osnovno šolo Ivana Skvarče v Zagorju in še danes se spomnim dolgih stopnic, po katerih smo se spuščali proti šoli. Spraševal sem se, kdo bo moj sošolec, kdo me čaka v razredu. Ko me je mama peljala v šolo, so prihajale tudi mame mojih bodočih sošolcev in govorile: »Aha, ta bo pa s teboj, sošolec te že čaka.« Z vsakim korakom proti šoli je bilo zato lažje. Spomnim se tudi, da je mama ob koncu pouka prišla pome in sva šla na tortico. Ste radi hodili v osnovno šolo? Ja, precej rad. Predvsem zaradi znanja, ker me je zanimalo. Zelo rad sem tudi bral. Vedno rečem, da sem bil kar preveč priden učenec in dijak. Kaj mislite s tem, da ste bili preveč pridni? Bi si danes želeli, da bi kot učenec kdaj zašli tudi na kakšno stranpot? Mogoče zaradi kakšne izkušnje. Tudi svojim dijakom danes rečem, da jih včasih težje razumem prav zato, ker z menoj, vsaj upam, profesorji niso imeli večjih težav. Imel sem večinoma petice in bil proti koncu srednje šole odličnjak. Znanje je bilo zame vrednota. Če sem vedel, da prihaja test iz matematike, sem se učil tudi po 12 ur, in ne pretiravam. Ko to danes razlagam dijakom, se zavedam, da sem zaradi svoje izkušnje morda kdaj nekoliko oddaljen od njih. Njim gre namreč pogosto po glavi še marsikaj drugega kot knjige in znanje. Če mu pri učenju pomaga glasba, naj jo posluša. Sam sem denimo matematiko tudi po 12 ur na dan reševal ob Avsenikih. Kakšen spomin imate na svoje učitelje in profesorje? Ste že takrat razmišljali, da bi nekoč tudi sami postali učitelj? Po eni strani da. Večkrat se pošalim, da sem v osnovni šoli izbiral med dvema poklicema: med duhovništvom in učiteljstvom. V resnici sta si poklica v marsičem podobna. Imel sem zelo dobre učitelje in v marsikaterem se še danes prepoznam. Takrat smo učitelje precej kovali v zvezde in do njih čutili strahospoštovanje. Nismo si predstavljali, da bi prišli do profesorja in mu zaupali osebne težave ali stiske, kot danes dijaki prihajajo k meni. Tudi ko mi danes dijaki pritisnejo na kakšen ventil, se kdaj zalotim, da odreagiram podobno kot moj nekdanji razrednik ali učitelj. Na fakulteti sem dobil ogromno znanja s področja psihologije, pedagoških teorij in teorij vzgoje, niso pa nas zares pripravili na to, kako reagirati v razredu ob različnih vedenjskih vzorcih. Zato učitelji velikokrat nekje iz ozadja potegnemo tudi vzorce svojih nekdanjih učiteljev. Kako odgovorna je po vašem mnenju vloga učitelja? Se zavedate, da ste dijakom tudi zgled? To je zelo pomembna vloga. Otroku v osmih urah na dan ne dajemo samo znanja, ampak mu kažemo tudi, kakšen je svet in kakšne so vrednote. Otroci opazujejo, kako gledamo na aktualno dogajanje v družbi in svetu, kako reagiramo na neko novico ali na spodrsljaj. Vse to absorbirajo. Včasih se mi zdi, da se učitelji svojega vpliva premalo zavedamo. Pa bi se ga morali. Tega bi se morala zavedati tudi družba. Včasih rečem, da smo učitelji zadnji branik vrednot. Otroke danes namreč vzgajajo tudi družbena omrežja, predvsem TikTok, kjer dobivajo različne vzorce, ki zanje niso nujno dobri. Ko vas človek spozna zunaj razreda, delujete sproščeno in duhovito. Oblekli ste se celo v Pikačuja. Ste tudi pri pouku takšni ali veljate za strogega? Veljam za strogega. Ljudje mi sicer pogosto rečejo, da si me težko predstavljajo strogega. Ko pa 1. septembra dobim prvošolce ali razred, v katerem bom razrednik, sem na začetku zelo strog, hladen in nedostopen. Želim jim pokazati, kje so moje meje in kaj se zgodi, če jih prestopijo. Če meje spoštujejo, to zelo hitro ugotovijo in potem sem tudi bolj dostopen in prijazen. Povem kaj osebnega, se pohecamo. Nimam težav s tem, da sem bolj prijateljski, učitelj pa vendarle ne more biti prijatelj. Imamo svojo vlogo, postavljamo pravila igre, podajamo znanje in kažemo, kaj želi šola dati otroku. Mislim pa, da so časi avtoritarnih učiteljev minili. Otroka ne moreš več vzgajati s strahom in ga na ta način držati prikovanega na stol. Je težko loviti mejo med avtoriteto in prijaznostjo? Absolutno. Meje morajo obstajati. Takoj, ko jih nekdo prestopi, ga je treba na to opozoriti in ozavestiti, kaj se je zgodilo. Sicer gre lahko korak za korakom še dlje. Otroci, tako mlajši kot dijaki, ves čas preizkušajo meje. Preverjajo, kaj lahko, ali bo učitelj nekaj dovolil, bo popustil. Tudi moji dijaki, ki sem jim razrednik, skoraj vsak teden preverjajo, ali bom pri čem popustil oziroma jim dal kakšen bonus. Včasih ga tudi dam, vendar vedno tako, da ostajamo na varni strani postavljene meje. Kako lahko en dan pridete v razred oblečeni v Pikačuja, naslednji dan pa iste dijake ocenjujete? Jih takšna sproščenost ne zmede? Najprej moram povedati, da je bilo to po ocenjevanju. To je bila nagrada za dijake, ker so opravili izziv oziroma se nekaj naučili. Vedeli so tudi, da sem s tem stopil daleč iz svoje cone udobja. Imel sem precej treme. V šolo sem šel že okoli pol šestih zjutraj, ker sem vedel, da bo odprta, in nisem želel srečati sosedov ali koga drugega. V kabinetu sem nato čakal na zvonec, da sem prvo uro prišel v razred oblečen v kostum. Čez dan sem se sprostil. Mislim, da me je ta izkušnja tudi kot učitelja nekoliko sprostila. Bil sem skeptičen: kako bodo reagirali kolegi, vodstvo in dijaki? Potem pa sem videl, da je bila to za dijake pomembna izkušnja. Videli so, da sem nekaj obljubil in obljubo držal. Najlažje je namreč obljubo požreti. Če učitelji svojih obljub ne izpolnimo, se postavlja vprašanje, kaj s tem sporočamo mladim. Seveda nikoli ne bi obljubil nečesa, kar bi bilo v nasprotju z mojimi vrednotami ali pogledom na šolstvo. To je po mojem mnenju pravo mojstrstvo šole: da otroku damo veščine, s katerimi se nauči pomniti, razmišljati in nato pridobljeno znanje uporabiti v življenju. Kako na vaše bolj nekonvencionalne pristope gledajo sodelavci in vodstvo? Običajno so to komentarji, ki jih ljudje zadržijo zase, zato verjetno niti ne vem, kaj si vsi v resnici mislijo. Verjamem, da vsem ni bilo všeč in da se je kdo vprašal, ali je takšno početje primerno za učitelja. Meni je bilo pomembno sporočilo, da če nekaj obljubiš, moraš obljubo izpolniti. Zunaj moje šole pa sem dobil kar nekaj odzivov učiteljev, ki so mi rekli: »Kapo dol, da ste si to upali.« Včasih se pošalim, da prerok nikoli ni na svoji matični šoli, ampak zunaj nje. Podoben izziv sem dve leti pozneje ponovil še enkrat, takrat sem se oblekel v nekaj drugega. Potem pa sem rekel, da imam dovolj, ker nisem želel, da bi ljudje takšno sproščenost začeli enačiti z menoj. Kot učitelj sem namreč v resnici nekoliko drugačen. Prejeli ste številna priznanja, uvrstili ste se med 24 najboljših učiteljev v Evropi in med 50 najboljših na svetu. Kaj vam pomenijo takšna priznanja? Priznanja imajo tudi svojo težo. Ko je žaromet enkrat uperjen vate, se moraš še bolj potruditi, da upravičiš naslove, ki si jih dobil. Seveda laskajo in pobožajo dušo, predvsem ko pride kakšen temen dan. Nagrade pa niso bile glavni razlog, da sem se prijavljal na takšna tekmovanja. Bolj sem si želel mednarodnega udejstvovanja, povezovanja in mreženja. Uvrstitev med 50 najboljših učiteljev na svetu mi je denimo prinesla povabilo iz Kazahstana. V Karagandi sem predstavil, kako sem umetno inteligenco uvedel v šolstvo. Veliko mi pomeni, da me prepoznajo zunaj slovenskih meja in da sem prišel na radar. Je pa to hkrati tudi breme. Z dijaki pripravljate številne nekoliko drugačne projekte. Koliko svobode imate pri tem in od kod prihajajo ideje? Precej idej je mojih. Seveda imamo učne načrte in kataloge znanja, ki jih moramo uresničiti, nikjer pa ne piše natančno, na kakšen način moramo priti do cilja. Če bi se eno šolsko leto odločil predavati oblečen v Pikačuja – bog ne daj –, bi bilo tudi to možno, če bi dosegel učne cilje. Pri pouku sem denimo uporabljal Pokemone, prek katerih so dijaki reševali programerske naloge. Povezovali smo se tudi z Narodno galerijo Slovenije in pripravljali projekte, pri katerih smo razširjali njihove slike. Dijakom skušam pokazati tudi slovensko kulturno dediščino. Delali so celo videospote za narodnozabavne ansamble. Zdi se mi pomembno, da niso samo odlični programerji, ampak da imajo tudi širino. Te danes manjka mladim, pa tudi nam odraslim. Učni načrt imam, kaj bom vanj vključil in na kakšen način bom snov predstavil, pa je precej moja domena. Z dijaki ste leta 2019 celo pravilno napovedali zmagovalca Evrovizije. Kako vam je to uspelo? To je bilo v šolskem letu 2018/19, ko sem začel izvajati predmet Uvod v umetno inteligenco, ki sem ga tudi sam oblikoval. Razmišljal sem, kako bi dijaki pridobljeno znanje uporabili na nečem oprijemljivem. Imeli smo podatke in želeli smo narediti napovedni model, nekaj podobnega napovedovanju vremena. Takrat sem pomislil: maja vsi napovedujejo, kdo bo zmagal na Evroviziji. Zakaj ne bi poskusili še mi? Februarja smo začeli projekt. Dijaki so dobili zgodovinske podatke o glasovanju med državami, jih analizirali in iskali povezave. Ugotovili so, denimo, da smo Slovenci statistično precej zvesti danskim izvajalcem. Nato smo uporabili umetno inteligenco in napovedne modele oziroma neke vrste podatkovno rudarjenje. Napovedali smo finaliste in nato še zmagovalca. Bili smo uspešnejši od stavnic. Tega projekta pozneje nisem več ponavljal, saj so nekateri dijaki zaradi zaupanja v našo napoved začeli staviti denar. Napoved je bila res pravilna, vendar ni moja vrednota, da bi znanje povezoval s stavami. Smo na začetku novega šolskega leta. Kakšno univerzalno sporočilo bi dali učencem in dijakom? Kako naj zakorakajo v nove izzive, tudi če jih je šole morda nekoliko strah? Vedno rečem, naj si dijak, še posebej prvi letnik, preden vstopi v šolo, reče: »To je hram znanja. Prišel sem se nekaj naučit in prišel sem naredit šolo.« Zelo pomembno je, da ima tak odnos. Drugi nasvet, ki ga vedno dam, je, naj pravilno izbira prijatelje v času pouka. Zelo pomembno je namreč, s kom se druži. Če ima ob sebi nekoga, ki mu je prav tako mar za šolo, je večja verjetnost, da bosta skupaj nekaj naredila, si pomagala in ustvarila dobro motivacijsko okolje. To ne pomeni, da mora biti ista oseba tudi njegov najboljši prijatelj v prostem času. Pomembno je tudi okolje za učenje doma. Otrok naj ima pisalno mizo oziroma prostor, ki mu je prijeten in ga privlači. Če mu pri učenju pomaga glasba, naj jo posluša. Sam sem denimo matematiko tudi po 12 ur na dan reševal ob Avsenikih. To me je držalo pokonci, ko je bilo težko. Pri matematiki je namreč potrebne veliko vaje. Predvsem pa naj učenci in dijaki ne podcenjujejo procesa šolanja. V šoli niso samo zato, da se naučijo podatkov, ampak predvsem zato, da se naučijo razmišljati in učiti. Bistvo šole je tudi v tem, kako bodo reševali vsakodnevne izzive po koncu šole ali fakultete. Kaj jim svetujete pri učenju in pripravi na ocenjevanje? Prvo pravilo, ki ga povem dijakom, je: naštudirajte vsakega profesorja. Poskušajte razumeti, kako razmišlja, kako predava in katerim stvarem daje največ poudarka. Tam si naredite klicaje in se temu posebej posvetite. Če boste razumeli, kako učitelj podaja znanje in kaj se mu zdi pomembno, boste lažje vedeli, kaj se morate naučiti. Naslednji korak je, da ugotovite, kako si boste to čim bolje zapomnili. Ne zagovarjam drila oziroma piflanja, čeprav ga marsikateri učitelj še vedno zagovarja. Bolj verjamem v ustvarjalni priklic znanja. Ko pride stresna situacija, bodisi v medicini bodisi v katerem koli drugem poklicu, moraš znati znanje priklicati in uporabiti. Če se nekdo samo nauči besedilo na pamet, ga lahko zaradi stresa ali treme hitro pozabi. Če pa snov razume in ve, kako jo priklicati, je položaj povsem drugačen. To je po mojem mnenju pravo mojstrstvo šole: da otroku damo veščine, s katerimi se nauči pomniti, razmišljati in nato pridobljeno znanje uporabiti v življenju. Kaj pa bi ob začetku novega šolskega leta sporočili svojim kolegom, učiteljem in profesorjem? Predvsem bi si želel, da bi vsi vedno nasmejani vstopili v razred in sprejeli dijake. Hkrati pa bi se morali zavedati, da opravljamo zelo plemenit poklic in da moramo biti ponosni na to, da smo učitelji. Za konec še nekoliko drugačno vprašanje. Res drži, da ste potomec Vikingov? Da, DNK kaže tako. Dal sem ga testirati. Tudi ko sem bil na Islandiji, Norveškem in Švedskem, so mi rekli, da imam nekatere poteze, ki bi lahko kazale na to. Sicer sem prepričan, da sem videti zelo slovansko, ampak očitno je nekaj na tem.