Психотерапевт Нежа Джорджич: музыка лечит, а гармоникурист Роберт Готер разбил рекорд Гиннесса

Psihoterapevtska znanstvenica Neža Đorđić je ženska številnih talentov in zanimanj. Glasbenica, članica orkestra Lucky & The Pipes, velika ljubiteljica želv in strokovnjakinja, ki ljudem pomaga premagovati največje življenjske izzive. Pred kratkim je sodelovala pri izjemnem podvigu harmonikarja Roberta Goterja, ki je po 83 urah nepretrganega igranja podrl Guinnessov rekord. V pogovoru je razkrila, kako sta se pripravljala na skrajni napor, zakaj glasba zdravi in kaj jo najbolj preseneča pri delu z mladimi. Ste psihoterapevtska znanstvenica. Kakšno je vaše poslanstvo? Moje poslanstvo je, da pomagam ljudem. Čisto preprosto povedano. Zagreta flavtistka ste že skoraj 25 let. Za izbiro glasbila se skriva posebna zgodba, če se ne motim. Da, tako je. Flavta je moja ljubica, sploh ena od prvih, ki sem jo šla s starši iskat v Bergamo. V trgovini, kjer je bilo na tisoče glasbil, smo se morali napovedati. Povabili so me v sobo in mi naročili, naj si med 30 flavtami izberem eno. In ko sem prišla do svoje, sem takoj vedela, da je to to. Z njo nastopate tudi v butičnem orkestru Lucky & The Pipes. Kako se je razvilo to sodelovanje? Od kolegice sem izvedela za avdicijo in prišla na vajo v neko hišo, kjer je bilo vse nagneteno, polno nekih cevi, do mene pa je prišel vodja in se mi predstavil kot Srečko (Cizelj). Od tod tudi ime Srečko (ang. Lucky, op. a.). Pozdravil me je v orkester, mi podal note in rekel, naj začnem igrati. In to je bilo to, tako sem ostala. Glasba ima v vašem življenju posebno mesto. S kom vse ste že sodelovali? Z mnogimi znanimi slovenskimi glasbeniki, med njimi z Otom Pestnerjem, Eldo Viler, Ano Dežman, Urošem Perićem in Ireno Vrčkovnik. Imeli smo veliko različnih gostov, zato res nismo kar neki orkester. Odprti smo za različne glasbene zvrsti in projekte. Vaš orkester je leta 2018 doživel veliko izgubo. Kaj se je zgodilo? Izvedeli smo, da ima naš dirigent Srečko raka. Bolezen je zelo hitro napredovala in umrl je. Po pogrebu smo sedeli v krogu, bili nekaj časa tiho in se spraševali, kaj bomo naredili. Naša zdajšnja dirigentka Urška je rekla, da ima njegove note, zato smo se odločili nadaljevati. Takrat je bila stara komaj 20 let in prevzela je res veliko odgovornost. Je bila glasba po njegovi smrti neke vrste zdravilo? Vsekakor. Glasba ne le zdravi, ampak tudi povezuje. V orkestru drug brez drugega ne moremo, saj samo skupaj ustvarimo melodijo in zgodbo. Srečko je še vedno z nami v notah, mi pa njegovo delo peljemo naprej. Je glasba pomagala tudi vam ob hudih preizkušnjah? Velikokrat. Pomagala mi je že v temačnejšem obdobju v srednji šoli, nato ob Srečkovi smrti, med epidemijo in tudi ob smrti očeta. Včasih igram flavto, drugič poslušam glasbo zelo na glas. Pomembno mi je, da jo začutim. Uporabljate jo tudi pri delu s klienti? Približno 80 odstotkov mojih klientov si pomaga z glasbo. Če znajo igrati kitaro, klavir ali kateri drug inštrument, jih spodbujam, naj igrajo, ko potrebujejo energijo. Tudi moja diplomska naloga je govorila o pomoči z glasbo pri anksioznosti. Glasba ima res velik vpliv na počutje. Letos ste Robertu Goterju pomagali pri podiranju Guinnessovega rekorda. Kakšna je bila vaša vloga? Bila sem njegova psihološka podpora. Že decembra sva pregledala, kaj je šlo narobe pri njegovem prejšnjem poskusu, januarja pa sva začela priprave. Naredila sem načrt, kako ga psihološko pripraviti na tako skrajen napor. Imela sem občutek, da sem izgubila pet let življenja. Kako sta se pripravljala? Veliko sva delala s hipnozo. Trenirala sva stanje, v katerem bi njegov um počival, prsti pa bi še naprej igrali. Prsti so melodije že poznali, zato sva želela doseči, da bi jih izvajal skoraj samodejno. Kolikor vem, je bil to zelo redek poskus uporabe takšne metode pri igranju glasbila. Kako naporno je bilo med rekordom? Zelo. V treh dneh sem spala šest ur, pa še to največ od vseh v ekipi. Ves čas so se pojavljale manjše krize, zadnji dan pa tudi večja. Takrat sem imela občutek, da sem izgubila pet let življenja. Kaj se je dogajalo v zadnjih urah? Robert je zaradi izčrpanosti in pomanjkanja spanja prešel v blodnjavo stanje. Ni bil več povsem v naši resničnosti. V nekem trenutku je mislil, da dela reportažo za vietnamsko televizijo. Vsi so bili panični, jaz pa sem jih vprašala, ali še igra in sodeluje. Ker je oboje še vedno počel, sem vedela, da ga ne smemo zmotiti. Je bilo nevarno? Takšni podvigi so izjemen napor za telo in psiho. Po določenem času človek preide v nekakšen način preživetja in deluje na minimumu. Takrat lahko pride do telesnih in psihičnih zapletov. Robert zadnji dve uri skoraj ni več vedel, kaj se dogaja, njegovi prsti pa so še vedno igrali. Kaj je rekel, ko je po 83 urah podrl rekord? Čestitala sem mu in mu rekla, da nama je uspelo. On pa je odgovoril, da gremo na 85 ur. Tudi v tistem stanju je že razmišljal o naslednjem izzivu. Za tak podvig moraš biti res velik ekstremist. Ste ves čas verjeli, da mu bo uspelo? Da. Tokrat je šel v izziv zelo suvereno in veliko bolje pripravljen. Bila sem stoodstotno prepričana, da bo rekord podrl. Če mu ne bi uspelo zdaj, mu verjetno ne bi nikoli. S kakšnimi ljudmi se najpogosteje srečujete pri svojem delu? Večinoma delam z mlajšimi. Nekateri se iščejo in ne vedo, kaj bi radi počeli v življenju, drugi nosijo travme ali zelo hude psihične stiske. Včasih me preseneti, koliko težkih stvari lahko nosi mlad človek, čeprav tega navzven sploh ne opaziš. Se stigma glede psihoterapije zmanjšuje? Med mladimi se stanje izboljšuje, saj so bolj odprti. Pri starejših je še vedno prisoten občutek, da je s človekom nekaj narobe, če poišče strokovno pomoč. Ko pa opazijo napredek, pogosto začnejo o terapiji govoriti veliko bolj samozavestno. Bi morala biti terapija nekakšna osnovna duševna higiena? Mislim, da bi bila zelo priporočljiva. Vsi nosimo določeno prtljago. Vedno rečem, da bi bilo dobro terapijo obiskati vsaj pred rojstvom otroka. Kako mladi pridejo do vas? Veliko jih pride na lastno pobudo ali po priporočilu prijateljev. Nekateri doma niti ne povedo, da obiskujejo terapijo. Po eni strani občudujem njihovo odgovornost, po drugi pa je žalostno, da se jim zdi, da morajo to skrivati. Kako preprečite, da bi težke zgodbe odnesli domov? Na začetku je bilo težko in sem veliko zgodb nosila s seboj. Sčasoma se naučiš postaviti mejo. Pomagajo supervizije, lastna terapija in skrb za osebno duševno higieno. Danes znam zgodbo pustiti v prostoru, ko klient odide. Kako veste, da je terapija končana? To nekako začutiš. Vidiš, da si dal vse, kar si lahko, in da je klient dobil, kar je potreboval. Nato mu ponudim možnost, da zaključi in nekaj časa zaživi brez terapije. Vedno so dobrodošli nazaj, čeprav si želim, da se jim nikoli ne bi bilo treba vrniti. Poleg glasbe in psihoterapije vas navdušujejo tudi živali. Zakaj prav želve? Želve so mi izjemno zanimive. Ne govorijo, zelo dobro vidijo in imajo povsem drugačen način delovanja kot ljudje. Ko jih bolje spoznaš, ugotoviš, koliko različnih značajev imajo in koliko ti lahko dajo. Jih imate tudi doma? Da, veliko. Imam afriške sulkate, leopardje in grške želve ter še štiri rešene vodne želve. Zato na vprašanje, koliko želv imam, najlažje odgovorim kar: veliko. Bi še enkrat izbrali enak poklic? Da, brez dvoma. Že od nekdaj sem rada pomagala drugim. Med študijem pa se je ta želja razvila v jasno poslanstvo, da želim ljudem pomagati do boljšega življenja. Brez glasbe pa ob tem prav tako ne bi šlo. Kaj vas v življenju še navdušuje in vam napolni baterije? Koncerti, zagotovo. Ne samo naši, ampak koncerti na splošno. Trenutno me zelo navdušuje tudi vožnja s štirikolesnikom, saj je adrenalinska in mi da hiter zagon energije. Zelo rada potujem, ker me fascinirajo druge kulture, način življenja in ljudje. Blizu mi je tudi umetnost. Terapijo bi bilo dobro obiskati vsaj pred rojstvom otroka. Imate načrtovano kakšno potovanje? Za september razmišljam o Španiji. Pri meni je običajno tako, da se odločim, kupim vozovnico in grem. Torej ste precej spontani? Da, včasih se odločim skoraj z danes na jutri. Junija sem bila na Zelenortskih otokih. Kupila sem vozovnico in šla, čeprav skoraj nisem vedela, kam pravzaprav potujem. Kje lahko poslušalci spremljajo orkester Lucky & The Pipes? Zelo radi igramo na različnih prireditvah, zato smo veseli vsakega povabila. Imamo zelo širok repertoar in znamo narediti pravi žur. Trenutno nas čaka nastop na poroki, pripravljamo pa tudi božični koncert. Pripravljate še katere druge projekte? Občasno pripravljamo tudi manjše projekte v Ljubljani in drugod po Sloveniji. Včasih se za kakšen nastop odločimo zelo na hitro.