В Кентукки доказали: будущее сельского хозяйства — это новые бизнес-модели, а не только технологии

Po nekaj dneh v Kentuckyju mi ostaja predvsem en močan vtis: najzanimivejše inovacije niso nujno samo nove tehnologije, ampak novi poslovni modeli okoli kmetijstva. Na več obiskih se je ponavljala ista logika, in sicer najprej trg, potem proizvodnja. Na Capstone Farms je bilo zelo jasno povedano: ne bom najprej pridelal in potem iskal kupca, ampak bom najprej ugotovil, kaj trg potrebuje. To se sliši zelo preprosto, vendar je v kmetijstvu pogosto ravno obratno. Zelo zanimiv je bil tudi obisk Foxhollow Farm. Njihov osnovni produkt je govedina, pri čemer so se krave hranile samo s travo, vendar poslovni model sega precej širše. Del zemljišč oddajajo drugim pridelovalcem, ki tam razvijajo lastne dejavnosti, oddajajo poslovne prostore, imajo lastno trgovino, neposredno prodajo, dogodke in druge storitve. Kmetija tako ne ustvarja prihodkov samo iz hektarja in kilograma proizvoda, ampak tudi iz zemljišča, infrastrukture, blagovne znamke, obiskovalcev in podjetniškega ekosistema okoli kmetije. Ključno je, kaj dejansko potrebuje trg Podoben premik sem videl pri FoodChain v Lexingtonu. Lokalna hrana, komercialna kuhinja, akvaponika, izobraževanje, socialni programi in mala trgovina so povezani v en sistem. Tudi pri akvaponiki so bili zelo realni: tehnologija je zanimiva, vendar brez dovolj povpraševanja na trgu tako po rastlinah kot ribah ekonomika hitro postane vprašljiva. Veliko je tudi zelo konkretnih ekonomskih odločitev. Pri škropljenju lucerne z dronom je bila omenjena storitev po ceni med 32 in 42 evri na hektar. Pri virtualnih ograjah za govedo je bila navedena naložba med 260 in 430 evri na ovratnico plus letni strošek programske opreme. Pri manjšem plastenjaku smo videli, kako je bil pomemben del naložbe financiran z delitvijo stroškov, s čimer se ROI posamezne naložbe popolnoma spremeni. Ustvarjanje dodane vrednosti Zanimiv je tudi način financiranja. USDA Farm Service Agency v Kentuckyju ne deluje samo kot ustanova za upravljanje subvencij, ampak tudi kot dejanski finančni instrument. Pri neposrednem financiranju lastništva kmetije je bila za avgust predstavljena šestodstotna fiksna obrestna mera, rok odplačila do 40 let in največ 600 tisoč dolarjev (516 tisoč evrov) neposrednega posojila. Pri večjih projektih se vključujejo zasebni vlagatelji, država pa lahko daje garancije za del tveganja. Cilj ni, da kmet ostane trajno v državnem sistemu, ampak da po nekaj letih postane dovolj finančno stabilen za komercialno financiranje. Še en zelo zanimiv trend je kmetijstvo, ki ustvarja dodano vrednost. V Kentuckyju zelo sistematično razmišljajo, kako kmeta premakniti dlje od tako imenovanega farm gate (cene pridelka na kmetiji). Ne samo prodaja žita, mleka, mesa ali zelenjave, ampak ustvariti dodatno vrednost skozi predelavo, lokalno blagovno znamko, neposredno prodajo, pogodbeno proizvodnjo ali lastniški delež v nadaljnji verigi. To je po mojem tudi ena glavnih lekcij Kentuckyja: ROI v kmetijstvu ni več samo vprašanje pridelka na hektar. Vse bolj je vprašanje, koliko različnih prihodkov lahko ustvariš iz istega prostora, infrastrukture, znanja in blagovne znamke ter koliko tveganja lahko z ustreznim financiranjem, pogodbenimi modeli in tehnologijo odstraniš iz sistema. Inovacija je lahko robot ali dron. Lahko pa je tudi nov način prodaje, najema, sodelovanja, predelave ali financiranja. George Washington, predsednik in kmet V kmetijstvu je svojo sled pustil tudi George Washington. Nanj najprej pomislimo kot na prvega predsednika Združenih držav Amerike, v zvezi z ameriško revolucijo in nastankom nove države. A po obisku njegovega posestva Mount Vernon v Virginiji sem dobil precej drugačno sliko. Washington je bil tudi kmetovalec, preizkuševalec in upravljavec velikega ter za tisti čas zelo kompleksnega kmetijskega sistema. Seveda me je ravno ta del njegove zgodbe kot agronoma izjemno zanimal. Med drugim sem videl, da so bile že pred več kot 200 leti glavni problemi kmetijstva presenetljivo podobni današnjim – rodovitnost tal, kolobarjenje, sorte, mehanizacija, organizacija dela, energija, donosnost in prenos znanja. Spremenila se je tehnologija, osnovna logika sistema pa precej manj. Kmet ni bil samo lastnik zemlje Washington kmetijstva očitno ni razumel kot dejavnost, ki jo zgolj prepustiš tradiciji in ponavljaš iz leta v leto. Razstave na Mount Vernonu ga predstavljajo kot človeka z izrazito nemirno radovednostjo. Bral je takratno britansko kmetijsko literaturo, si dopisoval z drugimi kmetovalci in inovatorji, primerjal različne rešitve ter na lastnem posestvu izvajal poskuse. Ukvarjal se je z: različnimi sistemi kolobarjenja, roki setve, različnimi sortami in kulturami, novimi plugi, izboljševanjem gospodarskih objektov, predelavo pridelkov, organizacijo dela, ekonomiko celotnega posestva To je pravzaprav zelo sodoben koncept. Danes bi rekli, da je poskušal povezati raziskave, demonstracijo, prakso in ekonomiko. Ni ga zanimalo samo, ali neka tehnologija deluje, temveč ali lahko izboljša delovanje celotnega proizvodnega sistema. Preberite tudi: Prvi dnevi v ZDA: tehnologija v kmetijstvu je pomembna, sistem še bolj.