Болгарские режиссеры Кристина Грозева и Петар Валчанов: от новостной трилогии до фильма «Черный день для белых ночей»

Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google Kristina Grozeva je bolgarska režiserka, rojena 1976 v Sofiji. Diplomirala je na Sofijski univerzi in najprej delala kot novinarka, nato pa je na Nacionalni akademiji za gledališko in filmsko umetnost študirala filmsko režijo. Njen mož in dolgoletni ustvarjalni partner je režiser Petar Valčanov, s katerim že od samega začetka kariere skupaj pišeta in režirate filme. Valčanov je bolgarski filmski režiser, rojen leta 1982 v Plovdivu. Študiral je filmsko in televizijsko režijo na Nacionalni akademiji za gledališko in filmsko umetnost v Sofiji. Sodelovanje režiserskega para se je začelo s kratkimi filmi, med drugim sta leta 2012 skupaj napisala in režirala kratki film Skok. Ta je bil leta 2013 nominiran za evropsko filmsko nagrado, kar je bila prva bolgarska nominacija kratkega filma za to nagrado. Prejel je tudi več pomembnih festivalskih priznanj, med drugim grand prix na festivalu kratkega filma v Bruslju. Režiserja sicer najbolj poznamo po njuni t. i. novičarski trilogiji, po treh filmih, ki so jih navdihnili resnični dogodki oziroma časopisni članki, ki sta jih prebrala. Idejo za prvi celovečerni film Učna ura iz leta 2014 sta režiserja dobila, ko sta v časopisu prebrala novico o učiteljici, ki je v stiski oropala banko. Film je doživel izjemen mednarodni uspeh in bil prikazan na številnih pomembnih festivalih, denimo v Torontu, zaradi velikega števila nagrad in nominacij pa je postal eden najbolj mednarodno nagrajenih bolgarskih filmov. Drugi film trilogije Slava iz leta 2017 temelji na resnični zgodbi železniškega kretničarja, ki na železniški progi najde milijone in jih pošteno izroči policiji. Tudi ta film je prejel številne nagrade na mednarodnih festivalih, med drugim v Locarnu, leta 2018 pa je bil tudi bolgarski kandidat za oskarja v kategoriji za najboljši mednarodni film. Tretji film iz trilogije, Triumf iz leta 2024, spremlja delovno skupino, sestavljeno iz visokih častnikov bolgarske vojske in jasnovidcev, ki se v kaotičnem obdobju po padcu komunizma v majhni vasi Tsaričina loti tajne vojaške operacije, da bi izkopala vesoljski artefakt. Poleg filmov trilogije sta leta 2019 posnela tudi film Oče, ki so ga navdihnile osebne izkušnje režiserjev in ki v ospredje postavlja odnos med sinom in očetom. Film je bil prvič prikazan na mednarodnem filmskem festivalu v Karlovih Varih, kjer je osvojil kristalni globus za najboljši film in bil pozneje izbran tudi kot bolgarski kandidat za oskarja v kategoriji za najboljši mednarodni film. Čeprav je izhodišče filmov Kristine Grozeve in Petra Valčanova pogosto drobec, vzet iz resničnosti, režiserja filmsko pripoved vedno uravnotežita s humorjem. Ne zanima ju poustvarjanje resničnih zgodb na filmskem platnu, temveč predvsem raziskovanje človeške narave, ki najbolj pride na dan prav v nenavadnih situacijah. V središču njunih filmov so običajni ljudje, skozi njihove vsakdanje odločitve in ravnanje pa režiserja razkrivata, kako bolgarski družbenoekonomski sistem, ki mu s filmi nastavljata ogledalo, oblikuje posameznika. Na julijskem festivalu v Karlovih Varih je režiserski par predstavil svoj zadnji film z naslovom Črni denar za bele noči. Film spremlja Marino, porodniško medicinsko sestro, in njenega moža Gošo, prometnika na železniški postaji, ki sta več let zbirala majhne podkupnine, da bi si lahko privoščila potovanje svojih sanj v Sankt Peterburg in doživela tamkajšnje t. i. bele noči. Ko Rusija napade Ukrajino in potovalna agencija z njunimi prihranki vred izgine, pa se jima sanje razblinijo in na lastni koži izkusita delovanje sistema, katerega del sta bila nekdaj sama. S Kristino Grozevo in Petrom Valčanovim sem se Petra Meterc pogovarjala julija v Karlovih Varih. Vabljeni k branju intervjuja. Kristina Grozeva, Petar Valčanov, kako sta dobila idejo, da filmsko pripoved posvetita starejšemu paru, ki dolga leta zbira prihranke iz podkupnin? Grozeva: Pravzaprav se je vse skupaj začelo z naslovom filma, ki se nama je najprej pojavil v mislih: "Črni denar za bele noči". Morda veste, da v bolgarščini obstaja pregovor "Beli denar za črne dni". Ta pregovor govori o prihrankih, ki jih imaš na strani za težke dni. In ko sva pred več kot desetimi leti pisala drug scenarij, sva se v nekem trenutku preprosto začela pogovarjati o tem pregovoru: "beli denar za črne dni". Potem sva ga obrnila okrog in nastal je črni denar za bele noči. "To je odličen naslov," sva si rekla. In od tu naprej sva začela fantazirati. Zakaj "črni denar"? Kaj je ta črni denar? Sklenila sva, da mora biti to denar, pridobljen iz podkupnin. Bele noči pa so bele noči. Očitno junaka sprejemata podkupnine, ker sanjarita, da bi videla bele noči, zaradi česar bi se rada odpravila na izlet v Rusijo. In tako se je zgodba nekako spletla in nastala. Seveda med črnim in belim obstaja veliko nasprotij. Med njima prihaja do trkov, konfliktov. Med enim in drugim je velika vrzel. To vrzel sva se odločila zapolniti z etičnimi dilemami, ki v resnici tudi naju vznemirjajo. In tako je z vsemi stvarmi, ki jih junaka počneta v filmu. Torej je to vajin prvi film, ki ga ni navdahnila resnična zgodba. Kako je potekalo pisanje scenarija? Valčanov: V nasprotju z drugimi filmi sva pri tem začela z naslovom. Pri prejšnjih filmih sva vedno našla kakšno situacijo iz resničnega življenja, iz novic in podobno, kot v najini trilogiji filmov Učna ura, Slava in Triumf. Tudi film Oče, ki je bil povsem oseben, je na neki način navdihnila situacija, ki se je res zgodila. Tukaj pa sva izhajala iz naslova in se razgledala okoli sebe. Tokrat to ni bila konkretna situacija, temveč sva si zamislila različne ljudi, ki jih poznava, ali situacije, ki sva jih sama doživela in so se v nama nakopičile ter jih nato nekako oblikovala v to zgodbo. Najprej smo nekaj časa s soscenaristom pripravljali scenarij brez dialogov. Potem je sledilo obdobje koronavirusa, ki je vse zaprl, in tudi midva sva ostala izolirani v neki vasi. Videla sva, da so na bolgarskem filmskem centru rok za prijavo novih projektov podaljšali za en mesec, saj je bilo treba zaradi situacije s covidom vse prilagoditi, preiti na splet in podobno, midva pa sva si rekla: " No, zdaj sva zaprta, ni kaj, lotiva se tega. Kaj drugega naj počneva, kot pa da ustvarjava in piševa." Tako sva razvila idejo za film in resnično v štirih tednih napisala scenarij. To je scenarij, za katerega sva verjetno imela največ navdiha doslej in se je napisal nekako sam od sebe. Seveda se je vmes veliko stvari spremenilo. Ker je vmes ven prišel še najin prejšnji film Triumf, nam je celotna produkcija vzela nekaj več časa. V februarju smo imeli od štiri do pet snemalnih dni za zimski del filma, glavnino pa smo posneli poleti. Potem smo začeli montažo in skupaj z montažerjem Yorgosom Mavropsaridisom hkrati pisali scenarij in zgodbo. Grozeva: Scenarij na vsaki stopnji na novo napiševa. Najprej se napiše na scenaristični ravni, nato ga med samim snemanjem popolnoma predelava, nazadnje pa ga predelava še med montažo. Tudi Yorgos je imel tu izjemno pomembno vlogo, saj je montažer z izjemnim dramaturškim razmišljanjem, kar je zelo pomembno. In v veliki meri je prav on rešil nekatere dileme v filmu, tudi sam zaključek filma. Nekako se je, hvala mu, film izkristaliziral takšen, kakršen je zdaj, in zelo sva srečna in hvaležna za to ustvarjalno srečanje. Čeprav se v filmskih pripovedih, tudi v filmu Črni denar za bele noči, kritično lotevata bolgarske družbe in občasno tudi politike, pa so vajini junaki skoraj brez izjeme mali ljudje. Valčanov: Te male ljudi poznava, povsod okoli naju so. Politike pa poznava samo s televizije, iz medijev. Ko piševa o teh ljudeh, ko razmišljava o njih, se osredotočava na njihove značaje, na zgodbo, na situacije, v katere se zapletejo, na konflikte, ki jih morajo rešiti. Pri tem se zgledujeva po tem, kar vidiva, da ti ljudje počnejo v resničnem življenju, po tem, kako bi se oni odzvali na določeno situacijo in kaj bi storili. To pa je na neki način povezano in odraža tudi širšo družbo in politike. Poskušava biti zvesta tem ljudem in predstaviti nekakšen objektiven pogled, čeprav je seveda ta v resnici subjektiven. Toda kolikor je mogoče, se trudiva, da jih ne obsojava in da jih raziskujeva z ljubeznijo. Osrednjima junakoma, Marini in Goši, se gledalci večkrat nasmejimo, ponekod ju dojemamo kot tragična, predvsem pa nista predvidljiva. Kako sta se lotila snovanja teh dveh likov? Grozeva: Mogoče je bilo najpomembnejše, da ju nisva spremenila v nekakšne klišeje, saj sta najina junaka predstavnika določenega dela bolgarske družbe in obstaja že veliko uveljavljenih klišejev in stereotipov o teh ljudeh, šale na njihov račun in podobno. Midva sva ju želela videti onkraj tega, ju videti kot prava človeka in ju poskusiti razumeti od znotraj. Pravzaprav je bil to ves čas najin cilj: da ju ne obsojava, da se jima ne posmehujeva, da ju ne spreminjava v šalo, v karikaturo, ampak ju prikaževa kot polnokrvna, prava človeka, kakršna dejansko sta. Že res, da počneta določene sporne stvari, vendar ne morete reči, da sta dobra ali slaba, kajne? To je bil najin glavni cilj, da ju narediva čim bolj človeška, protislovna. Da kot gledalec v nekem trenutku rečeš "zelo sta simpatična", v naslednjem trenutku pa: "Ampak kako to? Zakaj to počneta?" Za naju je bilo pomembno, da v filmu ohraniva to dinamiko. Vajini filmi sprožajo močno odzive pri gledalcih v Bolgariji, saj s prstom pokažeta na številne sistemske težave. Tokrat je to dejstvo, da je korupcija še kako prisotna v javnem sektorju, denimo v zdravstvu, kjer dela glavna junakinja Marina. Grozeva: Mislim, da pogosto zadeneva v kakšen živec, in to tudi občutiva. To se odraža v nekaterih kritičnih odzivih na najino delo. Toda za ta film morava počakati in šele videti, kako bo sprejet. Film Črni denar za bele noči je tudi scenografsko paša za oči, stanovanje glavnih junakov deluje kot njun svet v malem, svet, ki se na neki točki kot mehurček razpoči. Valčanov: Z direktorjem fotografije in scenografko filma, Alexandrom Staniševim in Ivelino Minevo, smo imeli res zelo zanimiv ustvarjalni proces. Po eni strani smo poskušali nadgraditi občutek vsakdanjosti, da ne bi videli le surovega življenja, ampak da lahko v filmu občutimo tudi barve in svetlobo. Tudi o svetlobi bi lahko veliko govorili, saj je bilo z vidika naslova zelo pomembno, da se je nekakšen občutek belih noči kot tema pojavil tudi v vizualni plati filma. Seveda na nevsiljiv način. Grozeva: Pomembno je bilo, da vizualno plat filma uskladimo z junakoma, s tem, kakšna sta onadva. To je navsezadnje njun svet in želeli smo, da vizualna plat to odraža. Okolje, v katerem živita, njuno stanovanje, ki sta si ga izbrala in ga opremila na način, na kakršnega sta ga – vse to veliko pove o njiju. Na neki način sva želela, da vizualna plat odraža notranji svet likov. To je bilo za naju zelo pomembno. Konec filma puščata odprt, kot režiserja ne podata končne sodbe o tem, v kolikšni meri sta se junaka spremenila. Kako, da sta se tako odločila? Valčanov: Pravzaprav naju prav to vedno znova navdušuje. Kaj bo na koncu? Se bo kaj spremenilo? Ali se bosta junaka na kakšen način spremenila? Veliko sva se posvečala koncu filma. Lahko povem, da sva v nekem trenutku imela celo dva konca, ki sva ju ohranila zelo dolgo, še v postprodukciji. Za oba smo namreč opravili barvne korekcije in zvočno obdelavo, da bi ju lahko videla na velikem zaslonu, da bi ju občutila in na koncu izbrala tisto, kar nama je po okusu in občutku najbližje. In na koncu sva izbrala različico, ki na neki način poskuša gledalca povabiti, da še naprej gleda film, čeprav se ta že konča. Tako sva neodgovorno preložila odgovornost na gledalca. Sam mora presoditi, kako se ta zgodba konča. Pravzaprav ne bom veliko razlagal, da ne bi na kakršen koli način razkril konca, toda na gledalcu je, da tako rekoč postavi piko na konec filma. Poleg izjemnih glavnih igralcev, Tanje Šahove in Ivana Savova, se v vajinem filmu med drugimi kot igralec pojavi tudi režiser Stefan Komandarev, ki pa ni edini bolgarski režiser, ki ga opazimo. Valčanov: Še posebej rada povabiva kolege režiserje, da nastopijo v najinih filmih. Meniva, da so režiserji nekje vmes med profesionalnimi in neprofesionalnimi igralci. V filmu poleg Komandareva nastopa tudi Nadežda Koseva, še ena zelo nadarjena bolgarska režiserka, prav tako pa igra v filmu tudi Milko Lazarov, ki ga gotovo poznate kot režiserja filma Aga. Enega od mafijcev v filmu igra Nikolaj Todorov, ki je prav tako najin režiserski kolega in je bil tudi Kristinin študent. Igral je v vseh najinih filmih, tudi v Učni uri. To nama je v veliko veselje. Tudi sam sem navsezadnje igral v Komandarevem filmu V krog. Torej ste kot filmska skupnost v Bolgariji med seboj močno povezani? Grozeva: Da, res se podpiramo in to je čudovito. Ena od svetlih strani naše stvarnosti je, da imamo to prijateljstvo in se podpiramo ter da nas, ki imamo radi film, nič ne razdvaja.