Пианист Саšo Вольмайер представит новый альбом «Error» в исторической студии Германии

Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google Tokrat se Sašo Vollmaier ne vrača toliko k določenemu repertoarju kot k samemu izvoru svojega odnosa do instrumenta. Kot je povedal v pogovoru, se v tem projektu veliko ukvarja s samim tonom, gibom in dotikom – tudi s tem, na kakšen način roka zagrabi tipko. Pravi, da se tako nekoliko vrača k svojim "tonskim koreninam". Pomemben del njegovega glasbenega sveta je tudi tisto, kar se zgodi med toni: "Tišina je moj osebni prostor." Ko govorimo o popolni tišini, vsi razumemo njeno dejansko stanje – ni ničesar. Ko rečemo le tišina, pa si jo vsak predstavlja in doživlja drugače. Za nekoga je to mirno jutro brez hrupa prometa, čeprav se v zraku prepleta nešteto zvokov. Za drugega odsotnost govora pomeni skoraj meditativno stanje, priložnost, da se obrne vase in z zanimanjem prisluhne svoji notranji ne-tišini. So pa tudi takšni, ki jih odsotnost človeškega glasu v našem preglasnem svetu spravlja v nemir ali celo zadrego. S Sašem se poznava že vrsto let, dovolj dolgo, da je v najinih pogovorih formalnost že zdavnaj prepustila prostor domačemu "ti". Že ob prvem srečanju pa me je presenetil kontrast med njegovim pretanjenim, umirjenim, premišljenim in tihim govorom ter na trenutke skoraj nepredstavljivo divjo strastjo, ki jo iz njega izvabi njegovo zavetje – klavir. Z besedami je varčen, kot bi tudi med njimi potreboval tišino. Tokrat sva za sproščen pogovor izbrala mehko, z dežnimi kapljami okrašeno trato sredi prebujajočega se Tivolija. Namesto konjev, ki mu bodo delali družbo v Lipici, so naju spremljali ptičje petje in gibke veverice. Jutranji mir pa sem prekinila z močnim, dolgo odzvanjajočim kovinskim tonom mogočnih glasbenih vilic. Z namenom. Sva sredi Tivolija, najin pogovor pa sem nekoliko nenavadno začela z močnim udarcem po res izjemno velikih glasbenih vilicah. Kovinski ton je dolgo odzvanjal in počasi izginjal v zvokih prebujajočega se parka. Kdaj je zate zares izginil? Sam imam v levem ušesu tinitus (piskanje, zvenenje ali šumenje v ušesu, op. a.), predvsem takrat, ko sem malo utrujen ali ko so pred mano stresni dnevi. Tako da sem ga zdaj s tem zvokom malo izenačil. Torej je tole zate delovalo terapevtsko. Ko pa govoriva o tišini – in če sva zdaj malce tiho, sicer slišiva ptičje petje, tudi veverica se nama je približala –, kaj misliš, da ti v tišini slišiš drugače kot jaz? Tudi zato, ker se v svojih stvaritvah toliko poigravaš s tišino, ki jo prekineš fortissimom, dolgimi toni, repeticijami. Kaj tebi pomeni tišina? Tu si bom mogoče izposodil besede svojega kolega, ki je bil nekoč na predavanju Grotowskega (Jerzy Grotowski, poljski gledališki režiser in reformator gledališča, op. a.). Ta je rekel: "Kako proizvesti zvok, ne da bi zmotil tišino?" To se mi je tako globoko vtisnilo v telo, da se poskušam tudi sam tega posluževati … Torej bova globoko filozofska … Ni treba … (smeh) Koliko pa kot glasbenik potrebuješ tišine v vsakdanjem življenju? Kar veliko. In kako se s tišino soočaš? V bistvu je to zame najbolj prijeten čas. Tudi ko se odpravim na daljša potovanja, se po navadi vozim v tišini. Tišina je moj osebni prostor. Kar zgodnja sva danes. Zanimivo za glasbenika – tudi sam si predlagal, da ti deveta ura ni prezgodnja. Kako začneš dan – s tišino ali zvokom? S tišino. Mogoče izgovorim kakšno besedo, ker mi je zjutraj tudi moj glas najljubši, saj je takrat še vse sproščeno. O glasu bova še malo pozneje. Ko sedeš za klavir, se največkrat usedeš z nekim namenom, da boš delal. Kako pa so videti tisti trenutki, če obstajajo, ko se usedeš povsem brez zamišljenega projekta? Samo ti in klavir iz tišine nekaj ustvarjata. Začnem z gibom. Res pa je tudi, da mi bolj ugajajo temnejši zvoki, temnejše harmonije in registri. Po navadi se presedem bolj na levo stran klavirja in začnem z nižjimi toni. Redkokdaj začnem z akordom. Mikrotonalnost – vedno prisotna … Mislim … ja. Poznam te že nekaj let in kot oseba deluješ zelo umirjeno, kdo bi rekel tudi introvertirano. Ko pa te človek opazuje za klavirjem, iz sebe izvabiš marsikaj nepričakovanega. To smo doživeli že s prvim solističnim klavirskim recitalom Kind of Laibach pred leti. Takrat sem te vprašala, ali si moral biti za ta projekt tudi fizično dobro pripravljen, saj je bilo videti, da je vsaj za zgornji del telesa, predvsem pa za prste in roke, velik izziv. Ob instrumentu iz tebe namreč privre neka povsem druga nepričakovana plat čustev. Ja, na srečo imam klavir. Oziroma klavir uporabljam kot svoj drugi glas. Mogoče kakšne besede res težje izgovorim, pri klavirju pa »govorim«. In če smem vprašati: kaj te najbolj spravi iz tira in kaj te, ko si iztirjen, najhitreje sestavi? Nepravičnost, zahrbtnost. Potrebujem kar nekaj časa, da pridem k sebi, včasih predolgo. Pomiri me kakšen pogovor z ljudmi, ki jim zaupam. Se pravi, sočutna duša je tista, ki sestavlja puzle. Si človek rutine ali trenutnega impulza? Človek rutine. Varnost? Ne vem, ali je ravno varnost. Poskušam se vsak dan usesti za klavir, ker tudi iz neke rutine včasih nastanejo zanimive ideje. Ne čakam na navdih. Se zalotiš, da včasih črpaš tudi iz spominov, ki sežejo daleč nazaj v otroštvo? Kateri zvok bi te zdaj, če bi tlesknila s prsti, v tem trenutku, najhitreje vrnil vanj? Smeh staršev. Smeh staršev? Kako iskreno. Ja. Pred kratkim mi je umrl tudi dedek in doživel sem neko posebno izkušnjo. Umrl mi je dobesedno v naročju. Bil sem žalosten, a se je s tem na neki način zaključil krog. Verjetno je tudi on mene držal v naročju, ko sem bil majhen, ob koncu pa sem jaz njega. Tak poseben občutek. Poseben občutek je tudi, kadar sediš za klavirjem in igraš drugemu. Kaj pa je zate bolj intimno: ko nekomu izvajaš svojo stvaritev ali ko poslušaš nekoga drugega in si sam poslušalec? Ko jaz poslušam … Tudi na svojih koncertih se nekako spremenim v poslušalca in poskušam tudi jaz slišati svojo publiko. Prej sem ti omenila, da se bova malo igrala – tudi za lažje razumevanje tvoje glasbe. Navrgla ti bom pare besed. Klavir ali glas? Glas. Bach ali tišina? Bach namenoma, ker ti ni tako domač. Tišina. Oder ali vaja? Vaja. Samota ali družba? Odvisno, ampak večinoma samota. Načrt ali improvizacija? Načrtna improvizacija. Veliko si v Franciji, zato: Slovenija ali Francija? Francija. Popolnost ali napaka? Napaka. Glasnost ali intenzivnost? Oboje je prisotno v tvoji glasbi. Intenzivnost. In da smiselno zaključiva to igro ter jo naveževa tudi na prihajajoči koncert: sončni vzhod ali sončni zahod? Moram reči sončni vzhod? (smeh) Ne, ni treba … Sončni zahod. Zdaj si predstavljaj, da sva v Lipici, v zgodnjem jutru, ko je še temno. Naj bo ura 5.30. Poslušalci še prihajajo. Kakšen napotek bi dal tistim, ki te bodo spremljali prek radijskih sprejemnikov, in občinstvu v Lipici? Kaj lahko pričakujejo od dogodka z virtuozom za klavirjem sredi pašnika ob prebujajočem se soncu? Kako naj se »pripravijo« na tvoj koncert? Poskušal bom ustvariti glasbeno zgodbo, ki bo trajala slabo uro. Skozi njo se bomo popeljali v različne svetove. Ne vem, ali si ravno želim, da bi jo povsem gradil s sončnim vzhodom. Zdi se mi, da je glasba že sama po sebi pojav. V sebi nosi veliko moč, zato se bom prepustil naključju. Imam pa v načrtu, da ta dogodek izpeljem v enem kosu. To je namreč format, ki ga razvijam zadnja leta. Torej se pripravimo na tvojo improvizacijo? Niti ne. Igral bom nekatere stvari, ki sem jih izvajal že v preteklosti. Predstavil bom tudi nekaj svojih novih kompozicij, vmes pa bom pustil prostor za improvizacijo. Za tabo je kar nekaj projektov. Vsak nosi naslov – tvoj priimek Vollmaier, ki mu sledi tematsko izbrani podnaslov: Ligeti, Nietzsche, Error. Tokrat si obdržal samo svoj priimek. Zakaj? Kaj naj si predstavljamo za tem? Je v ozadju kakšna zgodba? Mogoče sem malo ponosen na svoje prednike, svojega dedka. Oni so me namreč popeljali v svet glasbe in zdi se mi, da s ponosom zagovarjam oziroma pošiljam naprej ta priimek. Zdaj pa še čisto tehnično vprašanje. Štirje koncerti iz cikla Koncertov ob sončnem vzhodu, na katerih so zazveneli različni instrumenti, so že za nami. Instrumenti se hitro razglasijo. Trenutno sva v precej vlažnem okolju, saj je včeraj deževalo. Violino denimo hitro uglasiš – je majhen štiristrunski instrument –, klavirja pa ne moreš vreči čez ramo in ga na izvajanje pripraviti v petih minutah. Ker boš igral na pašniku, bo treba klavir pripeljati zelo zgodaj in ga uglasiti. Lahko si predstavljamo, kaj se ob vsakem premiku in že ob majhnih temperaturnih spremembah dogaja znotraj tega gracioznega lesenega telesa, prepletenega z množico strun. Kako torej ravnati s takšnim instrumentom, da bo ob 5.45 pripravljen in bo zvenel, kot je treba? Načeloma nisem največji pristaš popolne uglašenosti, saj mi to predstavlja izziv pri iskanju novih zvokov. Na neki način skoraj malo upam, da se bo kakšen ton razglasil. Če te prav razumem, zjutraj na prizorišču ne bo uglaševalca? Uglaševalec pride, ampak nikoli ne veš, kaj se bo v tem času zgodilo. Klavir bo namreč pripravljen že zelo zgodaj. Mislim, da ga bodo pripeljali že okoli ene ponoči. Od ene do 5.30 pa je v naravi, polni sprememb, kar "dolga pot". Tokrat se boš predstavil s "surovim" zvokom klavirja, če se lahko tako izrazim. Akustika bo posebna, ambient čudovit, elektronike, ki smo je vajeni iz nekaterih tvojih prejšnjih projektov, pa tokrat ne bo. Tudi zaradi tega je ta projekt drugačen. Drugačen je, ja. Tu se namreč veliko ukvarjam s samim tonom, z gibom, tudi z dotikom – s tem, na kakšen način zagrabim tipko. Tako bom šel tudi malo nazaj k svojim tonskim koreninam. Sašo, preden se posloviva, povejva še, da trenutno ni aktualen samo ta projekt, ampak boš v kratkem z albumom zapečatil tudi projekt Vollmaier: Error. Error – napaka. Zanimiv naslov. Kaj predstavlja, kakšna je zgodba za njim ter kje in kdaj bomo lahko slišali skladbe? Res pripravljam izid novega albuma, vendar točen datum za zdaj še ni določen. Na nekaterih dogodkih sem določene skladbe, napisane za ta album, že predstavil. Najbolj zanimivo pa je, da so me k snemanju albuma povabili v zgodovinski studio MPS v nemškem Villingen-Schwenningenu. Tam sem imel občutek, kot da sem prišel v neko časovno kapsulo. Igral sem namreč na stari klavir Bösendorfer s kar nekaj dodatnimi tipkami v basu. Album pa je trenutno še v obdelavi.